IN MEMORIAM

Med vsemi mejami, ki so postavljene človeku, tako v mladih letih, kot tudi v visoki starosti, je smrt najbolj dokončna. Ob vesti o slovesu človeka, ki nam je bil dolga leta blizu, se zdrznemo in v trenutku zavemo človeške krhkosti in minljivosti. Nemo in nemočno obstanemo ob tem žalostnem in bolečem dogodku in komaj najdemo primerne besede tolažbe za svojce umrlega.

Mrzlega sobotnega popoldneva 18. 1. 2025 smo se na vrhniškem pokopališču v krogu svojcev, sodelavcev, kolegov, prijateljev in znancev poslovili od Zdravka Godnjavca. rojenega 2. novembra 1952 v Novem Mestu. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Trebnjem se je odločil postati miličnik. Zato je odšel na šolanje v Tacen na pravkar ustanovljeno Srednjo šolo za  notranje zadeve, kjer je postal  kadet 1. generacije takratne »kadetnice«. Še kot nepolnoletni mladenič je bil, leta 1970 kot miličnik razporejen v prvo delovno okolje na postajo milice na Vrhniki

Na Vrhniki je služboval sprva kot miličnik, njegova strokovnost in prizadevnost, predvsem pa doslednost in priljubljenost med krajani so bili kmalu prepoznani in napredoval je do vodje varnostnega okoliša. Dokazane vodstvene sposobnosti in potrebe po takšnem  kadru so ga, še preden je uspešno zaključil  Višjo šolo za notranje zadeve v Ljubljani, popeljale na dolžnost pomočnika komandirja in nekoliko kasneje do komandirja postaje milice v Logatcu.

Enoto  je vodil v zgodovinskem obdobju osamosvojitvenih procesov in v vojni za Slovenijo '91. Življenje in smrt sta bila zanj vselej mejni izkušnji, po katerih si je oblikoval svoja življenjska merila. Če tega spoznanja in zavedanja v tistih trenutkih ne bi imel v sebi, potem se ne bi tako hrabro in brezkompromisno podal na pot osamosvojiteljev. Bil je torej aktivni udeleženec vojne za Slovenijo, veteran vojne za Slovenijo, in organizator manevrske strukture narodne zaščite.

Kmalu po tem se je vrnil nazaj na Vrhniko in policijsko postajo kot komandir vodil vse do upokojitve leta 1998.

Zdravko je bil človek, ki je bil neomajno zvest svojemu poklicu, pri tem pa niti za trenutek ni izgubil zanesljivega občutka za objektivnost in realnost. Zaradi svojih plemenitih značajskih potez si je pridobil širok krog zvestih prijateljev. Njegova klena in pokončna osebnost se je odlikovala po izrazitem občutku odgovornosti in v njej se je za zunanjo zadržanostjo skrivala izjemna človeška toplina in iskrivost. Vsi tisti, ki nas je štel med svoje prijatelje, smo mu lahko popolnoma zaupali. Nazorno nam je kazal in pokazal, kakšno je polno življenje. To je življenje ljubezni in čuta do sodelavca in sočloveka, trdega in odgovornega dela in skrbi za druge. 

Čeprav mu je trdo, odgovorno in v javnosti izpostavljeno delo miličnika pomenilo veliko, to ni bila edina njegova življenjska vsebina. Življenjsko vedrino in vsebino je iskal tudi drugje, v krogu enako ali podobno mislečih, v športnem udejstvovanju kot športnik, motivator in organizator, v lokalnem okolju kot tovariš in domoljub…., čemur je namenil večino svojega, sicer skopo odmerjenega, prostega časa. Bil je aktivni član slovenske sekcije mednarodnega združenja policistov IPA, kluba upokojenih delavcev MNZ  Maksa Perca, Združenja za vrednote NOB Vrhnika in zvest član ribiški bratovščini.

Zdravko Godnjavec pa je bil tudi med najbolj predanimi člani PVD Sever Ljubljana. Vse od leta 2005.  Ob reorganizaciji društva je leta 2007 prevzel vodenja odbora Vrhnika – Logatec, ki ga je več kot uspešno in prizadevno vodil celih 16 let; vse do leta 2023, ko se je bolezen že dodobra hudobno zajedla v njegovo telo. Negoval je odlične odnose z lokalnimi skupnostmi ter sorodnimi veteranskimi in domoljubnimi organizacijami na območju občin Vrhnika, Logatec Borovnica in Log Dragomer, kjer odbor deluje. Bil je pobudnik podpisa izjave o medsebojnem sodelovanju z OZ VVS Vrhnika-Borovnica leta 2007.

Brez Zdravka,  njegovih organizacijskih in vodstvenih sposobnosti in nesebičnega osebnega angažiranja policijski vojni veterani, združeni pod simbolom zvezde severnice, na tem območju zagotovo ne bi bili tako prepoznani in prepoznavni, kot smo.

To in tako zmorejo le ljudje Zdravkovega kova in osebnostnih lastnosti. Bil je popolnoma predan milici oziroma policiji, ter policijski veteranski organizaciji Sever, krasen sodelavec, organizator in vodja, zelo spoštovan med sodelavci in občani na Vrhniki in v Logatcu in zaupanja vreden človek.

Njegovo delo so oz. smo cenili in prepoznali tudi v okoljih, v katerih je živel in delal.

Medalja dela, bronasti, srebrni in zlati znak zaslug za varnost, bronasti, srebrni in zlati znak Sever ter plaketa Sever so njegova prejeta priznanja in govorijo sama po sebi. A za njimi je skrito trdo in odgovorno delo.

Ivan Cankar je nekoč zapisal: »Človek se podpiše na vsako stvar, ki se je dotakne«.

Zdravko, tudi ti si se s svojim delom podpisal skoraj na vsako stvar, ki si se je dotaknil. In vse, kar nosi tvoj podpis, bomo skrbno in spoštljivo hranili, branili in prenašali na zanamce.

Dragi Zdravko, hvala ti za vse kar si storil za milico-policijo in policijsko veteransko društvo Sever.

Prejmi naš poklon in počivaj v miru.

Ivan Škulj

Podpredsednik PVD Sever Ljubljana