ODGOVOR NA GOVOR LOJZETA PETERLETA »STAREMU OKVIRU SMO DALI NOVO VSEBINO«

V Zvezi veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) ne moremo mimo nekaterih neresnic, ki jih je v svojem govoru na proslavi ob 25. obletnici postroja enot 30. razvojne skupine, 16. decembra 2015 v Kočevski Reki v svojem govoru povedal Lojze Peterle.

Najprej o razoroževanju TO. Enako kot o razorožitvi TO, ne moremo v nobenem primeru govoriti tudi o samo-razorožitvi. Primer majhnega števila poveljnikov TO - prešteli bi jih lahko na prste ene roke - ni razlog za posploševanje. Tako, kot je dokazano, da TO ni bila nikoli razorožena, tako tudi ni prišlo do samo-razorožitve. To je ponovno nova cvetka v besednjaku »ikon in legend« osamosvojitve.

Naslednje, kar je potrebno pojasnila. 30. razvojna skupina je takrat preprečila oddajo celotne republiške strateške rezerve oborožitve, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev TO RS ter del orožja slovenske milice. Tudi to je bil upor, kakor tudi upori proti oddaji orožja v 16 štabih TO RS, ki so bili večji upori na slovenskem proti JLA in imajo mnogo večjo težo, kot se jim danes priznava.

To velja tudi strateške rezerve RS, katere varovanje je že leta 1989 prevzela milica in sicer Oddelek milice Kočevska reka, ki je bil v sestavi Zaščitne enote milice RSNZ.

In govoriti o tem, da so se obrambne priprave v Sloveniji začele šele 17. maja 1990, je zlonamerno, saj to ne velja za takratno slovensko milico, ki je imela organizirane in dobro usposobljene VEM – Vojaške enote milice in PEM – Posebne enote milice. Ta ogromna količina orožja iz Kočevske Reke in Gotenice se je pozneje v projektu Narodne zaščite razdelila drugim štabom in enotam TO, predvsem tistim, ki jim je bilo orožje odvzeto.

In še nekaj je potrebno zapisati. Enota, ki je bila postrojena 17. 12. 1990 v Kočevski Reki, natančneje rezervni pripadniki 27. zaščitne brigade TO (3. zaščitni odred zaščitne brigade in pripadniki voda vojaške policije iz sestave poveljstva brigade) je bila postrojena tudi 10. maja 1990 na usposabljanju v Svetlem potoku, kjer je pripadnikom njihov poveljnik dejal, da se bodo z vsemi sredstvi borili za demokratične spremembe in zaščito demokratično izvoljenega političnega vodstva.

Res je, da so na postroj v decembru prišli prostovoljno, saj so bili vsi po vrsti vprašani, ali se postroja želijo udeležiti. In kljub temu, da je bil takrat delovni dan, so se pozivu odzvali. Prav v tem je veličina njihovega dejanja, zato bi bilo prav, da se jim za večletno ignoranco teritotialcev in miličnikov opravičijo tisti, ki vsako leto izkoristijo ta pomembni dan za razglašanje neresnic in prilaščanje zaslug.

Res je, da v postroju niso stali Mačkovi teritorialci. Morda je tega človeka kdo izmed pripadnikov postroja kdaj v preteklosti videl. V tistih trenutkih, ko je šlo za samostojno Sloveniji, pa ga gotovo ni nihče imel v mislih. V trenutkih, ko se je večina Slovencev in z njimi teritorialcev in miličnikov odločila, da bo sledila politiki na poti v demokracijo in neodvisnost, so bile naše misli pri usodi našega naroda in naših družin.

Še manj kot na Mačka pa smo teritorialci in miličniki, ki so varovali širše območje postroja, mislili na zvezdo na kapah in če bi politiki, ki so zahtevali postroj enote, takrat mislili drugače, bi verjetno ukrepali. Novega simbola, ki bi takrat označevali pripadnost TO in milice, še ni bilo in dobili smo ga neposredno pred oboroženo agresijo na Slovenijo in nekateri celo med samimi spopadi. Zato tudi na postroju zvezde na kapah niso bile nikakršno »taktično pokritje«, temveč takratna stvarnost.

Pripadniki rezervne sestave 30. razvojne skupine, ki so tedaj stali v postroju, niso bili nič »novega« in nobene diskontiunitete ni bilo. V postroju so stali borci, ki so se pred tem za bojevanje urili skupaj že več kot pet let, nekateri celo desetletje in več. Le zaradi tega so bili sposobni takšnih dejanj, kot je udeležba v javnem postroju in kasneje obramba domovine z orožjem v roki.

Zato je upravičeno samospraševanje takratnih pripadnikov o tem, da je zaščitna brigada oddala orožje. Ne, ni ga oddala, nasprotno, zadržala ga je in to je odločilno vplivalo na našo kasnejšo obrambno sposobnost, da smo lahko z orožjem obranili svojo domovino.

Res je. Postroj je stal za Slovenijo, za njeno svobodo in čast. In v tistem postroju so stali simbolno vsi Slovenci in Slovenke, ne glede na to, ali so v preteklosti pripadali režimu, imeli od njega velike ali majhne koristi in ali so bili v režimu preganjani.

Za nas so vsa uporniška dejanja, ki so kakor koli in v katerem koli časovnem obdobju pripomogla, da imamo samostojno državo, enako pomembna. Zato smo v Križankah videli plapolati različne zastave in slišali različne prisege vojakov svoji domovini.

Zato je nedostojno še naprej z lažmi in ponarejanji zavajati in deliti slovenski narod pri tako simbolnih in pomembnih dejanjih, kot je bil postroj enote TO v Kočevski Reki leta 1990. To velja za vas in tudi za tistega, ki je za lastno promocijo ob asistenci javne RTV SLO ter z manipulacijo povzročil delitve. Kam takšne delitve vodijo, smo se lahko pred kratkim, ko so združeni domoljubi grozili in zažigali knjigo. Upamo smo, da ne bodo nikoli zažigali ljudi!

Ladislav Lipič, predsednik ZVVS